petek, 26. oktober 2012
torek, 23. oktober 2012
LAJKIN KOLEDAR 2013
16- mesečni LAJKIN KOLEDAR 2013 (od septembra 2012 do decembra 2013)
Lajka vam ponuja svoj novi koledar, še dišeč po tiskarski barvi. V njem so se zvrstile živali, katerim smo pomagali, ko so se znašle v stiski, in so dobile drugo priložnost.
V koledarju boste našli kužke in muce, otvarja ga nutrijček Nemo,
zaključuje pa morska pujsika Luna :).
Velikost koledarja: 30 x 30 cm, spiralna vezava. Poskrbeli smo, da boste lahko vpisali vse svoje obveznosti, spremljali lunine mene in se veselili praznikov in dela prostih dni.
Prosimo vas, da nam z nakupom prikupnega in uporabnega koledarja pomagate, da bomo lahko pomagali še mnogim.
Velikost koledarja: 30 x 30 cm, spiralna vezava. Poskrbeli smo, da boste lahko vpisali vse svoje obveznosti, spremljali lunine mene in se veselili praznikov in dela prostih dni.
Prosimo vas, da nam z nakupom prikupnega in uporabnega koledarja pomagate, da bomo lahko pomagali še mnogim.
Cena: 10 eur
Naročila: lajkadrustvo@gmail.com
nedelja, 7. oktober 2012
1. DOBRODELNI KABARET
Lajka je naredila korak naprej:
Prijatelje, podpornike in vse ostale ljubitelje živali vabi na 1. dobrodelni kabaret.
Odlična glasba in ples, slastni prigrizki, mikaven srečelov so razlog več, da se udeležite nadvse prijetnega druženja s plemenitim ciljem - pomoč živalim v stiski.
Se vidimo 16.!
Se vidimo 16.!
P. S: Vstopnina (5 eur) in vsa ostala sredstva gredo v celoti za oskrbo naših varovancev.
Že spet cirkus v mestu... do kdaj še?
Vsakič znova, ko
se v mestu pojavijo plakati za cirkus, v katerem nastopajo živali, smo
zaščitniki živali razočarani, da so vsa naša prizadevanja za prepoved te
barbarske oblike zabave zaman. Že leta se trudimo in upamo, da bi ljudje, ki so
na oblasti in imajo moč sprejeti prepoved gostovanja takih cirkusov, končno
sprevideli, kaj nastopanje v cirkusu pomeni za živali. Že velikokrat smo pozvali
tako pristojno ministrstvo kot tudi lokalne oblasti po celi Sloveniji, naj
odrečejo gostoljubje ljudem, ki služijo na račun trpljenja drugih čutečih bitij.
Odziv je bil načeloma ugoden, velik del odgovornih se strinja, da spadajo
nastopi živali v cirkusih na smetišče zgodovine, a konkretnih ukrepov v pravi
smeri še nismo dočakali.
Minister za kmetijstvo v prejšnji vladi je bil zelo zaintereisan, da se prepoved sprejme, vendar pa je tako odločitev blokiral Svet za zaščito živali pri VURS pod vodstvom dr. Erika Tetičkoviča, češ da to ni potrebno in da se lahko pričakujejo težave in pritiski celo iz EU s strani cirkuškega lobija. To nas je osupnilo, saj že samo ime Sveta pove, kaj naj bi bila njegova funkcija - zaščita živali. Le kdo nas lahko prisli, da brezbrižno gledamo mučenje in trpljenje čutečih živih bitij na svoji lastni zemlji? Če pogledamo zgolj v sosednje države, so cirkusi s sicer prostoživečimi živalmi so že prepovedani v Avstriji, vse več lokalnih oblasti pa se za tako prepoved odloča tudi na Hrvaškem in v Italiji. Tudi druge civilizirane države po Evropi in celem svetu se odločajo za prepoved zlorabe živali v industriji zabave, a pri nas se pa nič ne premakne. Najodločnejši korak je storila Bolivija, ki je brez izjeme prepovedala nastope vseh cirkusov, kjer nastopajo divje in udomačene živali.
Tudi župan Ljubljane je nasprotnik takih cirkusov, vendar naj ljubljanske oblasti ne bi imele oblasti, da se jim prepove nastanitev na zasebnih zemljiščih. Zasebniki jim žal v želji po zaslužku še vedno odstopajo v uporabo svoja zemljišča, ne meneč se za to, da tlačijo v svoje žepe krvavi denar. Na zemljišču ob trgovini Lidl v BTC se cirkusi kar vrstijo eden za drugim, po nekaterih drugih krajih po Sloveniji pa ni nič drugače. Apeliramo na vse lokalne oblasti, da sprejmejo odlok, da taki cirkusi generalno ne morejo nastopati nikjer na teritoriju občin.
Živali v cirkusih živijo od rojstva do smrti v popolnoma neustreznih razmerah, brez možnosti, da bi živele dostojno življenje. Izpostavljene so neprestanim stresom, med potovanji vsem mogočim vremenskim razmeram, predvsem pa vsakodnevnemu mučenju, ki ga imenujejo dresura. Življenjski prostor imajo tako zelo omejen, da se včasih v svojih bivališčih niti obrniti ne morejo. Težko si predstavljamo, kaj to pomeni za živali, katerim je sicer narava namenila svobodo in široka prostranstva. Z dolgotrajno in mučno torturo jih silijo v nenaravna dejanja, kot so kotalkanje, živali, ki se nagonsko bojijo ognja, morajo skakati čez čez ognjene obroče, sloni morajo početi stvari, kot so stoja na sprednjih nogah in podobno. Živali ne trpijo zgolj fizično, ampak se jim zaradi nasprejemljivega načina življenja in ravnanja z njimi spreminja tudi psiha. Lahko postanejo nevarne tako za osebje kot tudi za obiskovalce cirkusa. Tudi v Sloveniji poznamo primer, ko je v Domažalah iz gostujočega cirkusa pobegnil slon in le sreči so se ljudje v okolici lahko zahvalili, da ni prišlo do tragičnih posledic, kajti trpinčene živali so lahko zelo nepredvidljive in nevarne. Smrtnih primerov v povezavi s crikuškimi živalmi je bilo že veliko in jih bo v prihodnosti zagotovo še več. Kaj se bo zgodilo, ko bo nekoč pobegnil tiger in se v paničnem begu stran od mučiteljev ves zmeden znašel sredi igrišča, polnega otrok iz bližnjega otroškega vrtca? Kaj lahko naredi človek, ko se sredi ulice znajde iz oči v oči s pobesnelim levom, ki je pobegnil pred dreserjem? In koliko ljudi bi karto plačalo z življenjem, če bi se sredi predstave od neprestanega trpljenja utrgalo štirim slonom, ki bi z lahkoto podrli ogrado in teptali vse pred seboj? Tudi tako bi lahko zgledala zabava, ki jo prinese nakup vstopnice za cirkus. Ste kdaj pomislili tudi na take možnosti? Najbrž ne, ampak so pa v nekem spletu okoliščin dokaj verjetne.
V javnost so prišli že številni posnetki, ki so jih skrivaj posneli pogumni aktivisti pod krinko, a vse preveč ljudi še vedno niso prepričali, naj ne obiskujejo takih cirkusov. Vsak od nas lahko naredi več od oblasti - ne kupi vstopnice. Obiskanost cirkuških predstav je v upadu, kar je zelo razveseljivo. Prizadevanje živalovarstvenikov za osveščanje ljudi, kaj pomeni cirkuško življenje za živali je že obrodilo nekaj sadov, vendar še vedno premalo. Vse več staršev je dojelo, da cirkuške točke, v katerih nastopajo živali, nimajo za otroke nobene vzgojne vrednosti in da opazovanje trpljenja drugega živega bitja ne more vzbujati veselja in prijetnih občutkov.
Če ste že kdaj v preteklosti obiskali cirkuško predstavo, ne da bi pomislili na zgoraj navedena dejstva, apeliramo na vas, da tega ne ponovite nikoli več in nam pomagate osveščati tudi ljudi okoli vas. Predvsem je pomembno, da v tem duhu vzgajate svoje otroke, da jim pojasnite, da so živali prav tako čuteča bitja, da trpijo, kadar se z njimi grdo ravna, da so lahko vesele, žalostne, osamljene - prav tako kot ljudje. Cirkuško okolje in funkcija živali v njem je oblika ekstremnega in dolgotrajnega mučenja živali, kjer le-te izgubijo prav vse dostojanstvo in celo življenje zgolj životarijo.
Ne prestopite več praga cirkuškega šotora. Na ta način bomo vsi skupaj naredili največ - veliko več kot mlačna politika. Kjer ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne in cirkusi take vrste bodo propadali eden za drugim, cirkuški lobi, ki se ga je vsaj Svet za zaščito živali tako ustrašil, pa bo to lahko le nemočno opazoval. Odločno stopite na našo stran in raje kot v cirkus odpeljite otroke v naravo. Tam bodo lahko videli srno, ki steče v gozd, veverico na drevesu, poslušali petje ptic, opazovali, kako mravlje gradijo mravljišče...verjemite, s tem jih boste naučili veliko več, kot pa če jim kažete v človeške cunje oblečene opice. Predvsem se bodo naučili, da so tudi živali dragoceni del našega življenjskega okolja in da moramo biti do njih spoštljivi, ker lepšajo svet tudi nam.
Minister za kmetijstvo v prejšnji vladi je bil zelo zaintereisan, da se prepoved sprejme, vendar pa je tako odločitev blokiral Svet za zaščito živali pri VURS pod vodstvom dr. Erika Tetičkoviča, češ da to ni potrebno in da se lahko pričakujejo težave in pritiski celo iz EU s strani cirkuškega lobija. To nas je osupnilo, saj že samo ime Sveta pove, kaj naj bi bila njegova funkcija - zaščita živali. Le kdo nas lahko prisli, da brezbrižno gledamo mučenje in trpljenje čutečih živih bitij na svoji lastni zemlji? Če pogledamo zgolj v sosednje države, so cirkusi s sicer prostoživečimi živalmi so že prepovedani v Avstriji, vse več lokalnih oblasti pa se za tako prepoved odloča tudi na Hrvaškem in v Italiji. Tudi druge civilizirane države po Evropi in celem svetu se odločajo za prepoved zlorabe živali v industriji zabave, a pri nas se pa nič ne premakne. Najodločnejši korak je storila Bolivija, ki je brez izjeme prepovedala nastope vseh cirkusov, kjer nastopajo divje in udomačene živali.
Tudi župan Ljubljane je nasprotnik takih cirkusov, vendar naj ljubljanske oblasti ne bi imele oblasti, da se jim prepove nastanitev na zasebnih zemljiščih. Zasebniki jim žal v želji po zaslužku še vedno odstopajo v uporabo svoja zemljišča, ne meneč se za to, da tlačijo v svoje žepe krvavi denar. Na zemljišču ob trgovini Lidl v BTC se cirkusi kar vrstijo eden za drugim, po nekaterih drugih krajih po Sloveniji pa ni nič drugače. Apeliramo na vse lokalne oblasti, da sprejmejo odlok, da taki cirkusi generalno ne morejo nastopati nikjer na teritoriju občin.
Živali v cirkusih živijo od rojstva do smrti v popolnoma neustreznih razmerah, brez možnosti, da bi živele dostojno življenje. Izpostavljene so neprestanim stresom, med potovanji vsem mogočim vremenskim razmeram, predvsem pa vsakodnevnemu mučenju, ki ga imenujejo dresura. Življenjski prostor imajo tako zelo omejen, da se včasih v svojih bivališčih niti obrniti ne morejo. Težko si predstavljamo, kaj to pomeni za živali, katerim je sicer narava namenila svobodo in široka prostranstva. Z dolgotrajno in mučno torturo jih silijo v nenaravna dejanja, kot so kotalkanje, živali, ki se nagonsko bojijo ognja, morajo skakati čez čez ognjene obroče, sloni morajo početi stvari, kot so stoja na sprednjih nogah in podobno. Živali ne trpijo zgolj fizično, ampak se jim zaradi nasprejemljivega načina življenja in ravnanja z njimi spreminja tudi psiha. Lahko postanejo nevarne tako za osebje kot tudi za obiskovalce cirkusa. Tudi v Sloveniji poznamo primer, ko je v Domažalah iz gostujočega cirkusa pobegnil slon in le sreči so se ljudje v okolici lahko zahvalili, da ni prišlo do tragičnih posledic, kajti trpinčene živali so lahko zelo nepredvidljive in nevarne. Smrtnih primerov v povezavi s crikuškimi živalmi je bilo že veliko in jih bo v prihodnosti zagotovo še več. Kaj se bo zgodilo, ko bo nekoč pobegnil tiger in se v paničnem begu stran od mučiteljev ves zmeden znašel sredi igrišča, polnega otrok iz bližnjega otroškega vrtca? Kaj lahko naredi človek, ko se sredi ulice znajde iz oči v oči s pobesnelim levom, ki je pobegnil pred dreserjem? In koliko ljudi bi karto plačalo z življenjem, če bi se sredi predstave od neprestanega trpljenja utrgalo štirim slonom, ki bi z lahkoto podrli ogrado in teptali vse pred seboj? Tudi tako bi lahko zgledala zabava, ki jo prinese nakup vstopnice za cirkus. Ste kdaj pomislili tudi na take možnosti? Najbrž ne, ampak so pa v nekem spletu okoliščin dokaj verjetne.
V javnost so prišli že številni posnetki, ki so jih skrivaj posneli pogumni aktivisti pod krinko, a vse preveč ljudi še vedno niso prepričali, naj ne obiskujejo takih cirkusov. Vsak od nas lahko naredi več od oblasti - ne kupi vstopnice. Obiskanost cirkuških predstav je v upadu, kar je zelo razveseljivo. Prizadevanje živalovarstvenikov za osveščanje ljudi, kaj pomeni cirkuško življenje za živali je že obrodilo nekaj sadov, vendar še vedno premalo. Vse več staršev je dojelo, da cirkuške točke, v katerih nastopajo živali, nimajo za otroke nobene vzgojne vrednosti in da opazovanje trpljenja drugega živega bitja ne more vzbujati veselja in prijetnih občutkov.
Če ste že kdaj v preteklosti obiskali cirkuško predstavo, ne da bi pomislili na zgoraj navedena dejstva, apeliramo na vas, da tega ne ponovite nikoli več in nam pomagate osveščati tudi ljudi okoli vas. Predvsem je pomembno, da v tem duhu vzgajate svoje otroke, da jim pojasnite, da so živali prav tako čuteča bitja, da trpijo, kadar se z njimi grdo ravna, da so lahko vesele, žalostne, osamljene - prav tako kot ljudje. Cirkuško okolje in funkcija živali v njem je oblika ekstremnega in dolgotrajnega mučenja živali, kjer le-te izgubijo prav vse dostojanstvo in celo življenje zgolj životarijo.
Ne prestopite več praga cirkuškega šotora. Na ta način bomo vsi skupaj naredili največ - veliko več kot mlačna politika. Kjer ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne in cirkusi take vrste bodo propadali eden za drugim, cirkuški lobi, ki se ga je vsaj Svet za zaščito živali tako ustrašil, pa bo to lahko le nemočno opazoval. Odločno stopite na našo stran in raje kot v cirkus odpeljite otroke v naravo. Tam bodo lahko videli srno, ki steče v gozd, veverico na drevesu, poslušali petje ptic, opazovali, kako mravlje gradijo mravljišče...verjemite, s tem jih boste naučili veliko več, kot pa če jim kažete v človeške cunje oblečene opice. Predvsem se bodo naučili, da so tudi živali dragoceni del našega življenjskega okolja in da moramo biti do njih spoštljivi, ker lepšajo svet tudi nam.
Nikoli več
Imel sem jih deset, leta oseminpetdeset, ko so v mojem Lenartu postavili
šotor za cirkus, ki so ga imenovali Grand (... večeras prvi put u vašem
gradu!!!!). Pravzaprav je bil majhen, ušiv cirkus, z nekajmetrsko areno in s par
živalmi v prikolicah. In ko sem le nafehtal tiste dinarje za vstopnico, sem
zvečer ves v pričakovanju sedel v tretjo vrsto med prešvicane sokrajane. Šotor
poln lučk in barvnih trakov, točke pa malo telovadbe, malo klovna, malo muzike
in režanja, in končno tisto, kar je poleg pudlov, ki plešejo, obljubljal plakat:
Rukoborba sa medvjedom!
Pa so ga pripeljali, rjavčka, sredi arene je stal na zadnjih nogah in visoko dvignil sprednje. Izzvali so publiko, lenarške silake, da naj se spopadejo z Miškom, pa so se. Miško je vsakega položil, med zadnjim dvobojem pa je dreser dvignil svoje kopje, medved je popustil prijem, vaški silak ga je položil na tla, dreser je frajerju dvignil roko in mu pomolil veliko nagrado: buteljko in cmok od hostese v gatkah s čipko in repkom. Dojel sem pomen tistega kopja, bila je grožnja, ukaz, da naj prepusti zmago človeku, če ne ... V Lenartu pa so mase še govorile o tem, kako je Jože vrgel medveda, kot Krpan, kot če bi detece spat dajal...
Miškota sem videl še naslednji dan, ko sem spet pasel zijala. Sedel je pod kostanjem in me gledal naravnost v oči. Bil je tako žalosten medo, dvestokilski kup nesreče na verigi. Proti večeru je ponižno odhlačal po rampi v kamionsko prikolico, iz mraka so pomežikovale vlažne očke, zakurblali so smrdljive dizle in se odpeljali proti Mariboru. Nikoli več nisem slišal za cirkus Grand, morda jim je crknil kamion, ta mali smo se še malo menili o slavni borbi, potem je šlo vse v pozabo. Tudi pri meni, dokler nisem prebral današnjega Dnevnika. Sedaj se vsega spomnim tako živo. Medveda brez nagona, kopja v rokah temnega moža, verige, prikolice, žalostnih oči, ki strmijo vame, medvedove nemoči, moje nemoči...
Nikoli več nisem vstopil v noben cirkus, nikoli nisem peljal svoje hčere v cirkus. Danes mi je bolj jasno, zakaj.
Brane
Pa so ga pripeljali, rjavčka, sredi arene je stal na zadnjih nogah in visoko dvignil sprednje. Izzvali so publiko, lenarške silake, da naj se spopadejo z Miškom, pa so se. Miško je vsakega položil, med zadnjim dvobojem pa je dreser dvignil svoje kopje, medved je popustil prijem, vaški silak ga je položil na tla, dreser je frajerju dvignil roko in mu pomolil veliko nagrado: buteljko in cmok od hostese v gatkah s čipko in repkom. Dojel sem pomen tistega kopja, bila je grožnja, ukaz, da naj prepusti zmago človeku, če ne ... V Lenartu pa so mase še govorile o tem, kako je Jože vrgel medveda, kot Krpan, kot če bi detece spat dajal...
Miškota sem videl še naslednji dan, ko sem spet pasel zijala. Sedel je pod kostanjem in me gledal naravnost v oči. Bil je tako žalosten medo, dvestokilski kup nesreče na verigi. Proti večeru je ponižno odhlačal po rampi v kamionsko prikolico, iz mraka so pomežikovale vlažne očke, zakurblali so smrdljive dizle in se odpeljali proti Mariboru. Nikoli več nisem slišal za cirkus Grand, morda jim je crknil kamion, ta mali smo se še malo menili o slavni borbi, potem je šlo vse v pozabo. Tudi pri meni, dokler nisem prebral današnjega Dnevnika. Sedaj se vsega spomnim tako živo. Medveda brez nagona, kopja v rokah temnega moža, verige, prikolice, žalostnih oči, ki strmijo vame, medvedove nemoči, moje nemoči...
Nikoli več nisem vstopil v noben cirkus, nikoli nisem peljal svoje hčere v cirkus. Danes mi je bolj jasno, zakaj.
Brane
Naročite se na:
Objave (Atom)