nedelja, 12. junij 2011

VTIS S SOJENJA OKRUTNEMU MORILCU PSA BONIJA

3. 6. 2011 se je na Okrožnem sodišču v Krškem končalo sojenje okrutnemu, hladnokrvnemu morilcu psa Bonija, Antonu Simonišku iz Dolenjega Leskovca pri Brestanici. Primer je pred letom in pol pretresel vso Slovenijo, saj je bilo to grozljivo dejanje storjeno na očeh javnosti, kar tudi veliko pove o storilčevi osebnosti. V javnosti je završalo in ljudje smo zelo pozorno spremljali, če bo to zavržno dejanje dobilo svoj sodni epilog.

Obsodba 5 mesecev pogojno me je po eni strani zadovoljila, po drugi pa spet ne. Vsekakor je to veliko več, kot je murskosoboško sodišče pred leti prisodilo naročniku in izvajalcu grozovitega mučenja nad ubogo in nemočno živaljo, ko je bil v gozdu najden še živ pes, privezan ob drevo, na smrt pretepen. Da ne omenjam, da obsojeni storilec tega dejanja svoje kazni sploh ni odslužil, čeprav mu je bilo naloženo delo v zavetišču, pa tega pristojnim organom mar. Naročnik te okrutnosti pa je dobil tako nizko denarno kazen, da se je s tem hvalisal in se norčeval iz obsodbe pred sovaščani.
Zadovoljna sem, da sodnica ni nasedla poskusom, da bi se obtoženca prikazalo kot ljubečega in strpnega človeka, tako do ljudi kot do živali. Niti ni sprejela razlage obrambe, da je to naredil, ker je branil svojo hčerko - zgodbo o razlogih je Simonišek v preiskovalnem postopku po svojih potrebah spreminjal. Obramba je pred sodišče pripeljala kar nekaj ljudi, ki so sicer to zatrjevali, čeprav mene, in verjamem da nikogar, ki je kritično spremljal sojenje in je kolikor toliko čustveno zrel in inteligenten, to nikakor ni prepričalo. Še posebej zato, ker obtoženec ni pokazal niti trohice kesanja za tako okrutno dejanje. Sprevrženo do konca. Mislim, da bi našo družbo moralo to močno skrbeti.

Vsak, ki se s tako krutim in vsega obsojanja vrednim dejanjem spravi nad nemočno žival, tako kot se je Simonišek, nikakor ne more biti ljubitelj živali, pod nobenim pogojem. Žal je sicer tudi res, da se tako opevana "ljubezen" pri marsikateri hiši konča pri vratih njihovega vrtička. Dokazovanje obrambe, ki je hotela prikazati Simoniška kot velikega ljubitelja živali, češ da je  svojega psa peljal na evtanazijo, ker je zarenčal na domačo hčerko, namesto da bi ga dal pokončati kako drugače, je groteksno in v posmeh vsem resničnim ljubiteljem živali. Odvetniku iz tako slavne odvetniške pisarne, kot si jo je za svojo obrambo privoščil Simonišek, bi moralo biti jasno, da to ni nobeno milostno dejanje, ampak obveza, ki jo določa zakon...pa še to potem, ko so izčrpani vsi drugi predhodni ukrepi in je evtanazija neizbežna.  Vendar v naši državi, kjer se pse in ostale živali še pobija s koli, sekiro ali muči na tisoč in en način, je evtanazija še milostna smrt, kljub temu da je po zakonu to prepovedano in kaznivo dejanje, če ne gre za evidentiran ugriz in dokazano agresivnost.  Zagovornik obtoženega pa ima to celo za dokaz njegove nežne in čuteče narave!

Tudi to, da mučitelji so in bodo obstajali, ni razlog, da se tega ne obsoja in tudi ne obsodi. Za taka grozodejstva, pravzaprav gre tu za izživljanje nad nemočnimi in najšibkejšimi v naši družbi, noben izgovor ni dovolj močan in tudi ne bi smel biti.

In kdaj bom zadovoljna jaz osebno?

1) Takrat, ko se bo takim okrutnežem in brezvestnežem doživljenjsko prepovedalo vsakršno posedovanje živali, ne pa da se še hvalisajo, kako je Simonišek predsednik rejcev konjev pasme posavec. To veliko pove o naši družbi in našem odnosu do živali nasploh.
2) Takrat, ko bodo zaradi tako sprevrženih dejanj obtoženci resnično ždeli za rešetkami, brez olajševalnih okoliščin. Opravičila za tako kruto dejanje ni. 

3) Ko bodo storilci teh kaznivih dejanj poleg vsega naštetega poravnali še vse stroške sodnega postopka, plačali visoko denarno kazen in morebitne odškodnine.
4) Ko bodo deležni tudi obvezne psihiatrične obravnave, ker jo vsekakor potrebujejo, čeprav se sprašujem, ali bi bila učinkovita.

In nenazadnje, kako naj si razlagam ciničen poljubček, ki mi ga je po zraku poslal zagovornik obtoženega po koncu obsodbe? Smo res tako civilizirana družba, za kar se imamo?

Majda Potrebuješ