TARINA ZGODBA S SREČNIM KONCEM

Skoraj 2 leti je minilo od naše kalvarije s psičko Taro, ki je k nam prišla s 4 zlomljenimi kostmi in zaradi tega deformiranimi sklepi v zadnjih nogah, mnogi so rekli, da ni upanja za popolno okrevanje, a mi se nismo predali. Peljali smo jo preko meja Slovenije, kjer so jo operirali strokovnjaki in po pol leta fizio- in hidroterapij, si je v Avstriji "uredila" tudi nov dom, saj se je osebju zelo prikupila.

Danes se Tara javlja iz Avstrije in nam sporoča, da več kot uživa, nogica pa ima popolno gibljivost in z velikim veseljem teka po zasneženih poljanah. Srečno, Taruška!

ZGODBA O TORNI; POMAGALI SMO - TORNI

Posvojitelji sporočajo:

"Torni je že tretji teden v našem domu in vsak dan se počuti bolj sproščeno, postaja prava Primorka.V dnevni sobi ima svoj počivalni in spalni kotiček, vendar če se le da se raje odpočije na Tobyjevem prostoru. Seveda ji Toby prijazno odstopi svoj prostor in počaka, da se naveliča. Pri hrani je strežba zapletena, ker je Torni na dieti in ji Tobyjeva običajna hrana s priboljški gotovo bolj diši, ne sme je pa jesti. Toby seveda iz neznanih razlogov naenkrat obožuje Tornino dietno hrano. Očitno si na tak način izkazujeta pozornost.

Torni in Toby se mirno skupaj sprehajata in srečujeta druge pse in ljudi. V vsem tem času so bila vsi stiki Torni z drugimi psi in z vsemi našimi družinskimi člani, prijatelji, znanci ali tujci doma ali izven doma prijazni in umirjeni. Sploh je še nismo slišali lajati ali renčati, le zvoke ugodja smo že slišali. Opažamo, da se prebuja tudi njena igrivost. Je zelo ubogljiva kot da bi opravila že vse pasje šole. Torni je res prava zvezda. Tudi kot planinka se je izkazala, bila je že na Sabotinu, Škabrijelu in Danjelu. Kaže pa tudi aplinistične sposobnosti saj z lahkoto prepleza našo vrtno ograjo in si privošči manjši sprehod, ko smo v službi in se po isti poti vrne preden prispemo domov, tako da sploh nismo opazili. Na njeno smolo so nas sosedje o njenem skrivnem potepanju obvestili in smo sedaj ograjo okrepili, jutri bomo videli ali smo bili uspešni, kajti nikakor nismo uspeli ugotoviti kje ograjo prepleza.

Ko se ne sprehaja, je najraje z nami v stanovanju in nas opazuje. Zelo rada se češe in boža, je res prava crtljivka. Res je prekrasna psička in radi jo imamo. Pa naj še kdo reče, da je nemogoče posvojiti starega psa. Toby ima že 14 let, Torni 8 let in sta dokaz, da je to mogoče. V njenem imenu vam pošiljam pozdrave in zahvalo za vso dobroto, ki ste ji jo izkazali, brez vas bi bilo vse drugače."

POMAGALI SMO - SONIA

Sonia je pred časom izgubila svoj dom v požaru. Njen skrbnik je psico rešil, sam pa dobil težke opekline in bil zaradi tega dolgo časa v komi. Sonia je ostala sama, brez doma, brez skrbnika in le zaradi hitre akcije gospe Tine in s pomočjo občine je naše društvo takoj pričelo z iskanjem začasnega doma zanjo. Ker starejše živali zelo težko najdejo domove, se je na naše veliko začudenje takoj javila Anja iz Portoroža, ki je skupaj s svojim partnerjem in prekrasnim psom Šejkom s široko odprtimi rokami in srcem sprejela Sonio v svoj dom.  Po več mesecih negotovosti je se skrbnik odločil, da jo preda v trajno skrbništvo družini z morja in tako je 10-letna Sonia postala Portorožanka, ki živi v hiši med palmami in tik ob morju. Ne dogaja se pogosto, ampak tu in tam se pa le zgodjo - čudeži namreč.

TARINA ZGODBA - TRETJI DEL

Na toplo sončno nedeljo smo se odpravile preko Ljubelja  na obisk k Tari, saj so nas že vsi nestrpno pričakovali. Pred tem smo se oglasile še pri našem veterinarju dr. G., ki je Tarino nogo z veščim posegom ponovno vrnil v funkcijo. Tara je bila medtem z novo skrbnico že na kontrolnem pregledu in dr. G. nam je s ponosom  pokazal najnovejše rentgenske posnetke, kjer se tudi za laične oči prav dobro vidi, kako se kost lepo zarašča. Tara  tudi že po malem planinari, seveda pod budnim očesom skrbnikov, da ne bi bile obremenitve zaenkrat še prevelike. Srečale smo se tudi s fizioterapevtom, ki s Taro še vedno redno dela. Ja, Tara hodi na masaže, hidroterapijo, fizioterapijo...skratka fina dama, ki si je na Koroškem ustvarila pravi klub oboževalcev.

Pričakovali smo, da se nam bo Tara vrgla v objem, ko nas bo zagledala. Ja, malo morgen... prišla je do nas, vsako posebej polizala v pozdrav, ampak kakšne posebne vzhičenosti pa ni bilo opaziti. Dala nam je vedeti nekaj takega kot: No, puce moje, sem vesela, da ste prišle, ampak glejte...jaz nimam preveč časa za vas, se morava z mojo novo prijateljico preganjati po vrtu, ker sedaj uporabljam pač že vse štiri tačke. Saj razumete, kajne?

Takoj se je dalo videti, da je novi dom in svoje ljudi že popolnoma posvojila, da se pri njih  počuti kot riba v vodi in da neskončno uživa. Celovec smo zapuščale s prijetnim občutkom, da smo v našem društvu s pomočjo mnogih dobrih ljudi zaključili še eno na trenutke prav dramatično zgodbo o uspehu. Še enkrat vsem prisrčna hvala v imenu Tare, koroške Slovenke z bosanskim poreklom.

MEDVED SREČKO

Spoštovani!

Oglašamo se iz Društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, ker smo tudi mi na svoj elektronski naslov prejeli "srce parajoči" apel Matevža Logarja za pomoč medvedku Srečku, ki so ga pristojni organi odvzeli z njihove domačije in odpeljali v Azil za prostoživeče živali Muta, kjer je skrb zanj na čelu svojega osebja p...revzel dr. Zlatko Golob. Njegov odgovor na obtožbe g. Logarja prilagamo našemu pismu, kajti prosili smo ga za komentar trditev v pozivu na akcijo za "rešitev" medvedka Srečka.

Ko se je zgodba o medvedku pojavila v javnosti, je Logarjeva zvezda zasijala v vseh medijih. Pri tem so vsi skupaj kar pozabili na prvi opozorilni znak, ko je g. Logar fizično obračunal z inšpektorjem, ki je prišel na ogled in je poskušal ukrepati tako, kot za take živali določa zakonodaja. V javnosti je bilo celo slišati komentarje, ki so izražali naklonjenost temu barbarskemu dejanju, češ, dobro mu je podkuril...

Pustimo ob strani ugibanja, kako se je Srečko v resnici znašel pri Logarjevih. Njihova zgodba je presenetljiva, ampak dokazati nasprotno bi bil zagotovo dolgotrajen postopek z negotovim izidom. Vsekakor pa so Logarjevi hitro zaslutili odlično priložnost za sončenje v medijski slavi, ki prinaša tudi ekonomsko korist, kar so tudi ob podpori sprva naklonjenih medijev s pridom izkoriščali. Njihova domačija je postala za cenene zabave željne ljudi priljubljena turistična točka, kaj pa je ob tem preživljal medvedji mladič, pa je sprva skrbelo le peščico ljudi, ki so pomislili tudi na njegovo dobrobit, glede na to, kateri živalski vrsti pripada. V Poljansko dolino so se ljudje na ogled medvedka vozili celo v organiziranih skupinah, Srečko od jutra do mraka ni imel miru. Po njem so se stegovale roke, vanj bliskale fotografske bliskavice, okoli njega hrušč in trušč, hranili so ga z neprimernimi posladki, počitek pa ob velikem obisku sploh ni bil mogoč.

O vsem tem se je na lastne oči prepričala tudi članica našega društva, ki si je šla kot obiskovalka k Logarjevim ogledat situacijo. Njena izjava je shranjena v arhivu našega društva, identitete pa ne bomo razkrili, ker se z ozirom na nasilniško obnašanje g. Logarja do inšpektorja v nasprotnem primeru ne bi počutila varne. Zgrožena je že isti večer poročala o popolnoma neprimernem in na trenutke krutim ravnanjem g. Logarja z mladičem, ko je le-ta želel počivati, ampak mu tega zaradi obiskovalcev niso privoščili. Budil ga je in razkazoval kot v cirkusu, mu v gobček tlačil rolado in ob vsem tem postavljanju pred obiskovalci dajal posmehljive in brezčutne izjave. Ljudje so medvedka nadlegovali brez prestanka na vse mogoče načine in ob tem v žepe Logarjevih tlačili denar. Res žalostno, da je zavest ljudi, ki so romali tja, na tako nizki ravni, da niso pomislili, kaj to pomeni za Srečka, mladička, ki potrebuje svoj mir za normalen razvoj. V azil je pa je prišel kljub hvalisanju Logarjevih, kako plemenito so skrbeli zanj, v žalostnem stanju, kar je razvidno tudi iz poročila dr. Goloba.

G. Logar navaja, da je Srečko bival skupaj z domačim psom, pri tem pa pozabil omeniti, da je le-ta nečipiran, ni bil cepljen, niti ni bil tretiran proti notranjim zajedalcem. Človek, ki niti z domačo živaljo ne zna ravnati v skladu z veljavno zakonodajo, sedaj kliče na pomoč vse, ki se jih domisli, naj mu pomagajo glede divje zveri! Ali je kdo pomislil, da bo Srečko iz ljubkega medvedka kar hitro zrasel v velikega medveda in kako se mu bo takrat godilo? Ena izmed verjetnih možnosti je tudi ta, da bi služil kot vaba za goste ob brunarici Logarjevih ob smučišču, seveda nastanjen v popolnoma neustreznem življenjskem okolju - odločno premajhni kletki. Doletela bi ga enaka usoda kot druge medvede v Sloveniji, ki so nastanjeni v ujetništvu pri zasebnikih. Desetletja dolgo so prisiljeni v životarjenje in ob tem človek pomisli, da bi bila humana evtanazija zanje veliko bolj milostna usoda kot pa tako življenje. Le kaj v ljudeh vzbuja tovrstne nagibe, da povzročajo živalim toliko trpljenja, nam je uganka.

Prepričani smo, pa tudi zahtevamo, da bo za Srečka, ki je postal slaven na tak žalosten način, ustrezno poskrbljeno in da bo nameščen v okolje, kjer bo lahko vsaj kolikortoliko srečen užival medvedu primerno življenje, če so ga že Logarjevi doživljenjsko oropali možnosti, da bi se svobodno gibal po širjavah naravnega okolja, kot je za njegovo vrsto primerno.

Srečku želimo, da bi končno lahko v miru odraščal v zdravega in zadovoljnega medveda, apeliramo pa na ljudi, naj ne nasedajo cenenim trikom, kako potegniti iz trpljenja živali čim večjo ekonomsko korist, pa še medjsko pozornost za povrh. Saj v tem primeru je šlo predvsem za to, kajne?

VTIS S SOJENJA OKRUTNEMU MORILCU PSA BONIJA

3. 6. 2011 se je na Okrožnem sodišču v Krškem končalo sojenje okrutnemu, hladnokrvnemu morilcu psa Bonija, Antonu Simonišku iz Dolenjega Leskovca pri Brestanici. Primer je pred letom in pol pretresel vso Slovenijo, saj je bilo to grozljivo dejanje storjeno na očeh javnosti, kar tudi veliko pove o storilčevi osebnosti. V javnosti je završalo in ljudje smo zelo pozorno spremljali, če bo to zavržno dejanje dobilo svoj sodni epilog.

Obsodba 5 mesecev pogojno me je po eni strani zadovoljila, po drugi pa spet ne. Vsekakor je to veliko več, kot je murskosoboško sodišče pred leti prisodilo naročniku in izvajalcu grozovitega mučenja nad ubogo in nemočno živaljo, ko je bil v gozdu najden še živ pes, privezan ob drevo, na smrt pretepen. Da ne omenjam, da obsojeni storilec tega dejanja svoje kazni sploh ni odslužil, čeprav mu je bilo naloženo delo v zavetišču, pa tega pristojnim organom mar. Naročnik te okrutnosti pa je dobil tako nizko denarno kazen, da se je s tem hvalisal in se norčeval iz obsodbe pred sovaščani.

Zadovoljna sem, da sodnica ni nasedla poskusom, da bi se obtoženca prikazalo kot ljubečega in strpnega človeka, tako do ljudi kot do živali. Niti ni sprejela razlage obrambe, da je to naredil, ker je branil svojo hčerko - zgodbo o razlogih je Simonišek v preiskovalnem postopku po svojih potrebah spreminjal. Obramba je pred sodišče pripeljala kar nekaj ljudi, ki so sicer to zatrjevali, čeprav mene, in verjamem da nikogar, ki je kritično spremljal sojenje in je kolikor toliko čustveno zrel in inteligenten, to nikakor ni prepričalo. Še posebej zato, ker obtoženec ni pokazal niti trohice kesanja za tako okrutno dejanje. Sprevrženo do konca. Mislim, da bi našo družbo moralo to močno skrbeti.

Vsak, ki se s tako krutim in vsega obsojanja vrednim dejanjem spravi nad nemočno žival, tako kot se je Simonišek, nikakor ne more biti ljubitelj živali, pod nobenim pogojem. Žal je sicer tudi res, da se tako opevana "ljubezen" pri marsikateri hiši konča pri vratih njihovega vrtička. Dokazovanje obrambe, ki je hotela prikazati Simoniška kot velikega ljubitelja živali, češ da je  svojega psa peljal na evtanazijo, ker je zarenčal na domačo hčerko, namesto da bi ga dal pokončati kako drugače, je groteksno in v posmeh vsem resničnim ljubiteljem živali. Odvetniku iz tako slavne odvetniške pisarne, kot si jo je za svojo obrambo privoščil Simonišek, bi moralo biti jasno, da to ni nobeno milostno dejanje, ampak obveza, ki jo določa zakon...pa še to potem, ko so izčrpani vsi drugi predhodni ukrepi in je evtanazija neizbežna.  Vendar v naši državi, kjer se pse in ostale živali še pobija s koli, sekiro ali muči na tisoč in en način, je evtanazija še milostna smrt, kljub temu da je po zakonu to prepovedano in kaznivo dejanje, če ne gre za evidentiran ugriz in dokazano agresivnost.  Zagovornik obtoženega pa ima to celo za dokaz njegove nežne in čuteče narave!

Tudi to, da mučitelji so in bodo obstajali, ni razlog, da se tega ne obsoja in tudi ne obsodi. Za taka grozodejstva, pravzaprav gre tu za izživljanje nad nemočnimi in najšibkejšimi v naši družbi, noben izgovor ni dovolj močan in tudi ne bi smel biti.

In kdaj bom zadovoljna jaz osebno?

1) Takrat, ko se bo takim okrutnežem in brezvestnežem doživljenjsko prepovedalo vsakršno posedovanje živali, ne pa da se še hvalisajo, kako je Simonišek predsednik rejcev konjev pasme posavec. To veliko pove o naši družbi in našem odnosu do živali nasploh.

2) Takrat, ko bodo zaradi tako sprevrženih dejanj obtoženci resnično ždeli za rešetkami, brez olajševalnih okoliščin. Opravičila za tako kruto dejanje ni. 

3) Ko bodo storilci teh kaznivih dejanj poleg vsega naštetega poravnali še vse stroške sodnega postopka, plačali visoko denarno kazen in morebitne odškodnine.

4) Ko bodo deležni tudi obvezne psihiatrične obravnave, ker jo vsekakor potrebujejo, čeprav se sprašujem, ali bi bila učinkovita.

In nenazadnje, kako naj si razlagam ciničen poljubček, ki mi ga je po zraku poslal zagovornik obtoženega po koncu obsodbe? Smo res tako civilizirana družba, za kar se imamo?

Majda Potrebuješ

TARINA ZGODBA II

Tara je stara eno leto. Psička je cepljena, čipirana in sterilizirana. Pod naše okrilje je prišla s starimi, narobe zaraslimi poškodbami kosti zadnjih tačk, levo je lahko uporabljala zgolj občasno. Vse te travme je kot mladič z ulice uspela sama preživeti in vedeli smo, da je vztrajna borka za preživetje. Pred kratkim je bila operirana, sledi rehabilitacija. Ko jo bomo postavili na vse štiri tačke, jo bomo (sicer v solzah) pospremili v nov dom, ki ga bomo skrbno izbrali in bo moral biti najmanj toliko odličen, kot je odlična Tara, ta neverjetna pasja dama, ki je zmagala v bitki za življenje.

KUŽKA IŠČETA NOV DOM

Kužka smo 18. marca našli na sprehodu, ko sta negibno ležala v grmičevju v cesti. Pomislili smo že na najhujše, vendar se je izkazalo, da sta še živa, čeprav že čisto na koncu z močmi. Oba sta mladička, najverjetneje sta bratec in sestrica. Kužek je bel s črnimi lisami, psička pa je črna. Bila sta veterinarsko pregledana, razbolhana in razglistena. Po oceni veterinarke sta stara okoli 3-4 mesece. Veterinarka je ocenila, da bosta srednje velikosti, ko odrasteta. Kužek bo morda malo večji od psičke. Po dobri oskrbi sta si oba že precej opomogla, sta igriva in živahna, kot vsi zdravi mladički.

Trenutno sta v začasnem varstvu, vendar iščeta nov dom. Oba sta zelo prijazna in močno navezana na ljudi. Primerna sta za bivanje v stanovanju ali hiši. Ne oddajata se kot psa za na verigo. Želimo si, da bi oba našla dober, topel in ljubeč dom, kjer ju bodo sprejeli kot družinska člana in zanju lepo skrbeli nadaljnjih 10-15 let, kolikor zanaša življenjska doba psov. 

Kličite samo resni in odgovorni lastniki, ki bi enega izmed njiju (ali celo oba skupaj) sprejeli kot družinskega člana, ga imeli radi in zanj lepo skrbeli, ga redno cepili, mu po potrebi zagotovili veterinarsko pomoč, ga redno vodili na sprehode in zagotovili, da se nikoli več ne bi znašel v takem položaju, kot se je v rani mladosti, ko je skoraj od lakote in izčrpanosti poginil v grmovju ob cesti.

 Kontakt:
031 381 356.

TARINA ZGODBA

Na naša ušesa je prišla vest, da v nekem skladišču na neki ulici v nekem mestu životari mlada psička, ki ima poškodovani zadnji tački, da se uboga in preganjana skriva po okolici. En-dva-tri je stekla reševalna akcija in zahvaljujoč srčnim ljudem se je psička kmalu znašla na varnem dvorišču. Nikoli ne bom pozabila njenih oči, ki so prijazno strmele vame, ko sem stopila skozi dvoriščna vrata - jantarne barve, temno obrobljene kot Kleopatrine. Tara je v hipu osvojila moje srce - pa ne samo mojega. Ko pa je stekla po dvorišču, se je šele pokazalo, kako zelo psička potrebuje našo pomoč. Hodila je samo po treh tačkah, zadnjo levo, že kar precej atrofirano, pa je držala v zraku. Sklenile smo, da temu ne sme biti tako.

Najprej so sledile počitnice na deželi in spoznavanje drugih psov, ki se jih je Tara takrat zelo bala. Slabe izkušnje pač. Ampak Kala, Pika in Miša so dobre in izkušene terapevtke, imajo že veliko izkušenj z začasniki, ki so s seboj prinesli takšne in drugačne probleme. Ob njih pa so se vsi sprostili in kaj kmalu so skupaj divjali in se igrali po travnikih.

Tara se je hitro znašla in postala bolj samozavestna, pa tudi poškodovano tačko je kar pridno uporabljala, kadar je bila igra na višku. To je sicer pomenilo prisilni počitek naslednja dva dneva, ampak Tara se ni dala.

Začeli smo se ozirati za strokovno pomočjo, da bi Taro rešili težav pri gibanju, predvsem pa bolečin. Dobivali smo različna mnenja in različne zneske, koliko bo to stalo. Že takoj pa  smo vedeli, da to ne bo poceni in smo hitro začeli z zbiranjem sredstev. Zato se tudi na tem mestu zahvaljujemo vsem, ki ste na kakršenkoli način donirali za Tarino operacijo, Mačji hiši, ki nam je omogočila licitacije, pridnim donatorjem predmetov za licitacije in tistim, ki ste licitirali malo za hec, predvsem pa zato, ker ste hoteli pomagati.

Veseli smo, da smo za operativni poseg uspeli pridobiti vrhunskega strokovnjaka, ki je po pregledu rentgenskih slik in Tare pripomnil, da je pravi čudež, da psička sploh hodi. Ugotovil je, da je imela zlomljeni obe stegnenici, kar je najverjetneje posledica tega, da jo je zbil avto. Obe kosti sta se narobe zarasli, le da je situacija na levi strani še bistveno slabša kot na desni. Do takrat sploh nismo vedeli, da je tudi z desno nogo karkoli narobe. Če samo pomislim, kako je to ubogo ranjeno bitjece preživelo tam na ulici, pa še čisto negodno. Ko je prišla k nam, je bila stara okoli pol leta, pa so bile kosti že vse poceljene, kar pomeni, da je bila poškodovana še čisto majhna, pa je nekako preživela. Punca je prava borka in si zagotovo zasluži drugo možnost.

Tara je postala meščanska gospodična. Od prvega trenutka, ko je vstopila v stanovanje, se je prilagodila takemu načinu življenja, niti ene same samcate težave pri tem ni imela ne ona ne mi.

Čudovita psička je in naš sonček. V kratkem bo šla na operacijo in potem sledi dolgotrajna rehabilitacija. Ampak Taro bomo postavili na vse štiri tačke, o tem ne dvomi nihče. Tako ona kot mi imamo jekleno voljo, da bo končno zaživela razigrano in aktivno pasje življenje, potem pa ji bomo našli dom, kjer se ji bosta cedila med in mleko.

Ko bo najhujše za nami, se spet oglasimo s svežimi novicami o Tarinem hitrem napredku popolni rehabilitaciji naproti.