NOVICE - PASJE BORBE ALI KDO SE SPRENEVEDA

Spet smo na nogah, ker so ob umoru človeka, ki se je ukvarjal z nečednimi posli, priplavale na površino tudi grozljive podrobnosti o pasjih bojih. Izkazalo se je, da so bile že v preteklosti na VURS podane prijave glede mučenja živali, saj so boji nedvomno obstajali.  Na spletni strani Društvo za zaščito živali Ljubljana je razvidno,da so že leta 2006 prijavili točno ta primer, vendar se je končalo tako, kot se ponavadi take prijave iztečejo: Inšpektorji ne najdejo znakov kršitev predpisov ali celo kaznivega dejanja. Državni uradniki, ki so plačani ravno za to, da preprečujejo mučenje živali, že leta in leta pišejo take odgovore, razen res redkih častnih izjem. Celo nasprotno, za" lažne prijave" kaznujejo prijavitelje. Kaj potem, če psa čez nekaj dni ni več!

Kako je mogoče, da  inšpektorji mučenje in zlorabo živali tako zlahka tolerirajo? Le kaj drugega naj bi sicer pomenili vehementni, za prijavitelje praviloma zavrnilni odgovori, da niso našli kršitev. Kako je možno, da se uradniku, ki je za to postavljen in tudi plačan, ne zdi prav nič čudno, da se na nekem območju nahaja večje število psov, večinoma tipa bull, in celo po ugotovitvah laičnega očesa prostovoljcev ljubljanskega društva s poškodbami, značilnimi za pasje boje? Je nekaj povsem običajnega za posameznika, da ima tolikšno število psov te vrste? Saj vsi vemo, da je to preveč za enega lastnika (zakonodaja dopušča lastništvo največ 5 psov). Ni nihče videl poškodb, ki so jih utrpele živali? So bile cepljene, registrirane skladno z zakonodajo? Niso bile vse, tako zvemo iz medijev. Nič se ni obrnilo na bolje za živali vse do takrat, dokler ni umrl mučitelj in je vse prišlo na dan - kako tipično.

Če inšpektorji VURS ne prepoznajo tako očitnih znakov mučenja in zelo sumljivih okoliščin, si upam trditi, da je nekaj hudo narobe. Tudi v Ljubljani smo imeli primer, ko smo na vrtičkih odkrili trop psov tipa bull, v precej podobnih okoliščinah kot v Litiji, nekateri psi so imeli stare poškodbe po glavi, dva izmed precej sveže poškodbe na nogah, dva zelo shujšana, ena psica pa je imela popolnoma vnete oči. O vsem tem obstaja tudi foto dokumentacija. Inšpektor seveda ni ugotovil nobenih kršitev, od njega smo celo izvedeli , da imajo koče, uvožene iz tujine. Njegov ton v odgovorih pa je bil tak, da smo dobili občutek, da ga s svojimi bojaznimi za dobrobit teh živali naravnost nadlegujemo.

In igra se še nadaljuje. Psi iz Litije so razporejeni po več zavetiščih, lastniki le-teh se sončijo v medijski slavi in dajejo samovšečne izjave, kakšna usoda pa živali čaka, lahko samo ugibamo. Kdo bo prešolal te trpinčene živali do te mere, da bi lahko našle nove domove? Mogoče isti "šepetalec psom" kot Baričevičeve bullmastife?

Po vsem slišanem, videnem in prebranem so izjave gospe Bizjakove prezira vredne za vse nas, ki se vsak dan entuziastično trudimo za dobrobit živali. Namreč gospa Bizjak je izjavila: »Tam so že bili inšpektorji leta 2006. Treba pa je poudariti , da so bili le na lokaciji, kjer je pse vzrejal in ne na Tepah, kjer jih je baje treniral.«

Zakaj pa ne? Kako to, da inšpektorjev ni zanimalo, kaj pomeni toliko živali na kupu, posebno pasem, za katere vemo, za kaj se zelo pogosto uporabljajo? In konec koncev, ali ni kršitev tudi to, kot se po medijih piše, da je bila cepljena le ena psica, čipiranih pa le pet? Kako je to mogoče, da inšpektor lahko napiše, da kršitev ni? Nihče me ne more prepričati v to, da se tako grozodejstvo lahko skrije. Nihče. Torej ostane samo druga možnost…..
V naši državi se očitno mučenje živali opazi le takrat, kadar je s tem povezana tudi človeška tragedija, sicer pa gredo mimo tudi najbolj eklatantni primeri mučenja živali. Izjema je obsodba mučitelja psa z Obale na zaporno kazen - kapo dol pred sodnico, ki jo je dosodila.

Naj se že končno na tem področju nekaj spremeni. Naj se garnitura na VURS, ki vedri in oblači že (pre)dolgo vrsto let, zamenja. Ali pa naj  se končno začno ukvarjati tudi z dobrobitjo še živih živali, ne pa da so aktivni izključno v zvezi s prehrambeno verigo in se ob prijavah izgovarjajo na svoje prioritete - in ta je seveda edina zveličavna. Sicer je hvalevredno, da tako čuječe skrbijo za zdravje ljudi, ampak na svojih delovnih mestih so tudi za to, da pravočasno in ostro odreagirajo na prijave mučenja in zanemarjanja živali, ne pa da kršitelj skoraj nikoli ni maksimalno kaznovan, inšpektorji pa v svojih odločbah govorijo o izpolnjevanju minimalnih standardov in izrekajo opomine ali pa še tega ne. Razumno tudi ni, da inšpektorji vedno verjamejo na besedo mučiteljem in njihovim obljubam, člani društev, ki pa opozorimo na mučenje, pa pademo v nemilost. Še več, inšpektorji si celo vzamejo čas in člane društev neupravičeno preganjajo za lažno prijavo, namesto, da bi svoj čas porabili za izboljšanje življenja živali. Mogoče bi bilo dobro, da bi ti isti ljudje pokusili na lastni koži, kaj pomeni živeti na minimalnem standardu.

Majda Potrebuješ, predsednica Društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka