Na naša ušesa je prišla vest, da v nekem skladišču na neki ulici v nekem mestu životari mlada psička, ki ima poškodovani zadnji tački, da se uboga in preganjana skriva po okolici. En-dva-tri je stekla reševalna akcija in zahvaljujoč srčnim ljudem se je psička kmalu znašla na varnem dvorišču. Nikoli ne bom pozabila njenih oči, ki so prijazno strmele vame, ko sem stopila skozi dvoriščna vrata - jantarne barve, temno obrobljene kot Kleopatrine. Tara je v hipu osvojila moje srce - pa ne samo mojega. Ko pa je stekla po dvorišču, se je šele pokazalo, kako zelo psička potrebuje našo pomoč. Hodila je samo po treh tačkah, zadnjo levo, že kar precej atrofirano, pa je držala v zraku. Sklenile smo, da temu ne sme biti tako.
Najprej so sledile počitnice na deželi in spoznavanje drugih psov, ki se jih je Tara takrat zelo bala. Slabe izkušnje pač. Ampak Kala, Pika in Miša so dobre in izkušene terapevtke, imajo že veliko izkušenj z začasniki, ki so s seboj prinesli takšne in drugačne probleme. Ob njih pa so se vsi sprostili in kaj kmalu so skupaj divjali in se igrali po travnikih.
Tara se je hitro znašla in postala bolj samozavestna, pa tudi poškodovano tačko je kar pridno uporabljala, kadar je bila igra na višku. To je sicer pomenilo prisilni počitek naslednja dva dneva, ampak Tara se ni dala.
Začeli smo se ozirati za strokovno pomočjo, da bi Taro rešili težav pri gibanju, predvsem pa bolečin. Dobivali smo različna mnenja in različne zneske, koliko bo to stalo. Že takoj pa smo vedeli, da to ne bo poceni in smo hitro začeli z zbiranjem sredstev. Zato se tudi na tem mestu zahvaljujemo vsem, ki ste na kakršenkoli način donirali za Tarino operacijo, Mačji hiši, ki nam je omogočila licitacije, pridnim donatorjem predmetov za licitacije in tistim, ki ste licitirali malo za hec, predvsem pa zato, ker ste hoteli pomagati.
Veseli smo, da smo za operativni poseg uspeli pridobiti vrhunskega strokovnjaka, ki je po pregledu rentgenskih slik in Tare pripomnil, da je pravi čudež, da psička sploh hodi. Ugotovil je, da je imela zlomljeni obe stegnenici, kar je najverjetneje posledica tega, da jo je zbil avto. Obe kosti sta se narobe zarasli, le da je situacija na levi strani še bistveno slabša kot na desni. Do takrat sploh nismo vedeli, da je tudi z desno nogo karkoli narobe. Če samo pomislim, kako je to ubogo ranjeno bitjece preživelo tam na ulici, pa še čisto negodno. Ko je prišla k nam, je bila stara okoli pol leta, pa so bile kosti že vse poceljene, kar pomeni, da je bila poškodovana še čisto majhna, pa je nekako preživela. Punca je prava borka in si zagotovo zasluži drugo možnost.
Tara je postala meščanska gospodična. Od prvega trenutka, ko je vstopila v stanovanje, se je prilagodila takemu načinu življenja, niti ene same samcate težave pri tem ni imela ne ona ne mi.
Čudovita psička je in naš sonček. V kratkem bo šla na operacijo in potem sledi dolgotrajna rehabilitacija. Ampak Taro bomo postavili na vse štiri tačke, o tem ne dvomi nihče. Tako ona kot mi imamo jekleno voljo, da bo končno zaživela razigrano in aktivno pasje življenje, potem pa ji bomo našli dom, kjer se ji bosta cedila med in mleko.
Ko bo najhujše za nami, se spet oglasimo s svežimi novicami o Tarinem hitrem napredku popolni rehabilitaciji naproti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar