Spoštovani!
Ker se vedno pogosteje, seveda večinoma okoli vogalov, soočamo z govoricami in namigovanji glede našega dela na področju skrbi za živali, bi želeli vse zainteresirane obvestiti o nekaterih dejstvih. Pa začnimo s splošnimi in se kasneje posvetimo konkretnejšim, da obelodanimo resnico glede klevetanj, ki krožijo v naših logih:
- Kako skrbimo za brezdomne živali in kakšne so naše aktivnosti na tem področju, je stvar naših prepričanj, osebnih in v končni fazi vedno skupnih odločitev. Pri obstoječi politiki bomo ne glede na to, kaj si kdorkoli o tem misli, piše po forumih, ali pa ogovarja za hrbtom, tudi ostali, razen če se bomo sami odločili drugače. Kdor dvomi v nas in se želi prepričati o uspešnosti naših oddaj, je vljudno vabljen na izlete po Sloveniji, bomo po gostovi izbiri skupaj obiskali naše bivše varovance. Malo regionalne logike bi bilo ob tem seveda glede na število oddanih živali zaželene oziroma celo potrebne. In če to, kar boste videli, pomeni "oddajo prvemu, ki pride mimo...", kot menda krožijo o nas govorice, potem take oddaje toplo priporočamo tudi drugim, ki se s tem ukvarjajo. Pa šalo na stran: živali, ki jih oddamo, ostanejo pod našim budnim očesom do konca njihovega življenja, za vsako od njih obstaja v arhivu dokumentacija, s posvojitelji smo v kontaktu, preverjamo na terenu - in če tega ne obešamo na veliki zvon po vseh mogočih forumih in spletnih straneh, da ja vsi vidijo, kako smo pridni, še ne pomeni, da tega ne delamo. Enostavno za to nimamo ne časa ne volje - postavljati se pred drugimi namreč.
- Naše društvo je prvo, ki se je posvetilo raziskavi delovanja in javnega financiranja zavetišč, s čimer pa smo, kot vse kaže, dregnili v osje gnezdo. Ker pa so že začetni izsledki raziskave silno zanimivi, nikakor nimamo namena na tej točki odnehati, saj verjamemo, da je ta dejavnost še polna neodkritih skrivnosti, o katerih doslej v korist brezdomnih živali nihče ni niti razmišljal. Na primer: Zakaj zavetišča niso obvezna pripraviti in objaviti letnih poročil o številu sprejetih živali, številu evtanazij, s/k, prostoživečih mačkah...pa še veliko podobnih vprašanj bomo postavili na ustreznih mestih. Že številke, do katerih smo prišli zgolj v skladu z ZDIJZ, so osupljive...
- Naše društvo pri županu Jankoviću ni ugovarjalo višini sredstev, ki jih iz mestnega proračuna prejme Zavetišče Ljubljana. Prav nasprotno - mi želimo, da se za pomoč zapuščenim živalim nameni čim večja sredstva. Problem pa vidimo v tem, da se po našem mnenju kljub spoštovanja vrednem znesku zgolj v korist živali le-tam tekom let ni kaj bistvenega spremenilo. Po nepreverjenih informacijah naj bi sedaj moralo zavetišče Ljubljana sodelovati tudi na razpisih v primestnih občinah - in kaj pod soncem naj bi bilo s tem narobe? Imajo prostor, imajo največ kadra, govorijo o tem, da so na nivoju vrhunskih evropskih zavetišč - torej ščepec tržnega obnašanja tudi Zavetišču Ljubljana ne bi smelo biti odveč. Zdrava konkurenca dviguje nivo storitev, kar pomeni boljše čase za brezdomne živali, občinam pa zelo verjetno prihranek kakšnega evra davkoplačevalskega denarja. Predvsem pa je pomembno to, da se vsaj delno omeji popolna svoboda lastnikov zasebnih zavetišč, ki lahko z nikogaršnjimi živalmi ob kontroli poslovanja, kakršna pri nas na žalost je, počnejo, kaj jih je volja.
Mimogrede še to: vsota za sanacijo mikrosporije v ljubljanskem zavetišču je bila 15.000 eur in MOL je teh dodatnih 15.000 eur odobril, kot je navedeno v letnem poročilu za leto 2010.
- Lastnik zavetišča Meli prav dobro ve, zakaj je prišlo do evtanazije domnevno 7 psov lani poleti - ker je imel 56 psov že samo na spletni strani, kje je šele karantena. Domnevamo, da je s pretiranim odlovom psov po ciganskih naseljih dvojno prekoračil kapacitete svojega zavetišča, iz katerega so živali v tistem času že ob veliko manjšem staležu prihajale v obupnem stanju - shirane, zanemarjene, bolne in preplašene. Prav udobno je imeti v ciganskih naseljih bogato bazo za redno polnjenje kapacitet in s tem reden dotok davkoplačevalskega denarja, kot jo ima zavetišče Meli, ampak pretiravati pa res ni treba. In seveda se ob teh govoricah pozabi povedati, da je Lajka takrat posvojila iz Melija 11 psov, prav tako v času dopustov in slabe oddaje, plačala za njih posvojnino, jih fizično in psihično postavila na noge ter jim poiskala prijazne domove. Žal več nismo zmogle. Kdo od teh, ki sedaj o tem moralizira in obsoja, je vzel še kakšnega? Če bi, jih ne bi bilo evtanaziranih niti 7... mogoče prav nobeden. Pa žal ni bilo evtanaziranih samo 7, takrat jih je bilo pobitih mnogo več.
Ni naša naloga, da preverjamo, koliko živali ima v zavetišču. To bi morala biti naloga pristojnih služb, pa jim je malo mar. Še bolj pa nas vsakič znova pretreseta neskončna kolegialnost in solidarnost med vodji slovenskih zavetišč tudi v primerih neetičnega ravnanja kolegov. Tako se obnašajo tudi tisti, ki se oklicujejo za največje zaščitnike živali.
Žalostno je, da je ljudi ganil šele poboj 7 psov, ko pa se ve, da je bilo v letih 2008 in 2009 evtanaziranih skoraj 50 % vseh psov v tem zavetišču. Vse to imamo črno na belem - ta podatek smo pridobili od občin, od zavetišča je to seveda popolnoma nemogoče.
- Z napadalnim psom iz Žirovnice, ki je menda tudi tema opravljanj o Lajkinih grehih in napakah, nimamo prav ničesar opraviti. Nikoli ga nismo videli, niti nameščali, še manj socializirali. Če bi bilo potrebno, bi ga naša članica celo namestila, ampak pod našimi pogoji in s popolnim prevzemom odgovornosti, vendar pa je potreba po naši pomoči hitro izzvenela. Kdor ima tu prste vmes, naj hrabro in pošteno stopi na plan in pove resnico o psu, lastnici, kršitvah zakonodaje in okoliščinah ugriza.
Za pojasnila na vaša vprašanja smo vam vedno na voljo, kontaktne podatke najdete na naši spletni strani in FB. Kar pogumno - o nas vprašajte NAS.
Lep pozdrav.
Društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka
Ni komentarjev:
Objavite komentar